»Dragi moji, čez sto let bodo tukaj hodili drugi ljudje. Zdaj je naš čas, zato je pomembno, da odpuščamo, delamo dobra dela in si pomagamo,« je rad zaključil ob najrazličnejših priložnostih naš strankarski kolega in mnogim osebni prijatelj, častni član stranke, Novomeščan Jože Jazbec, med drugim dolgoletni ravnatelj Združenih osnovnih šol, pred upokojitvijo pa ravnatelj v Osnovni šoli Brusnice štirinajst let, predsednik Društva prijateljev mladine Mojca in do nedavnega, kar tri mandate, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. S ponosom je poudarjal, da upokojenci popestrijo utrip življenja v vsaki občini. Pri svojem delu je spoznal, da civilna družba ne more vplivati na sprejem zakonov v državnem zboru, zato je sprejel funkcijo predsednika Pokrajinskega odbora stranke DeSUS za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje. To delo je opravljal šest let do leta 2016. Več mandatov je deloval tudi v Mestnem odboru DeSUS Novo mesto. Konec marca, ko bi začel delati na svojem vrtu, nas je tiho zapustil. Tiho je za vedno zaspal v svoji hiši. Umirjeno in spokojno, veliko prezgodaj in še s polno načrti in zagotovo ob mislih na svoja otroka Uroša in Jasno, na katera je bil zelo ponosen. Ponosen je bil tudi na njuni družini, še posebej pa na svoje tri vnuke.
Za svoje delo je prejel številna priznanja, od nagrade Mestne občine Novo mesto za uspehe na področju vzgoje in izobraževanja ter prostovoljnega dela, do zlate plakete ZDUS-a. Najbolj ponosen pa je na posebno priznanje, ki mu ga je ob odhodu v pokoj dal kolektiv OŠ Brusnice. V knjižici, ki so jo naslovili Zrna modrosti – Male skrivnosti za velike ravnatelje, so zbrali pisano paleto njegovih misli in razmišljanj. Njegovo delo je bilo opazno tudi v DeSUS-u. Bil je zgled pokončne drže v prizadevanjih za boljše razmere upokojencev. Bil je živ opomin nekaterim odgovornim v stranki, kako bi morali delati v stranki, pa niso. Večina je to opazila in mu podelila častno članstvo.
Jože Jazbec je dobre odnose širil tudi med upokojenci, saj v celotnem obdobju njegovega delovanja niso imeli nobenega spora. »Ljudi moraš imeti rad. Vodje so zato, da probleme rešujejo, ne pa zato, da jih delajo,« je dejal na zboru članov ZDUS-a, ko so mu podelili priznanje za dolgoletno delo v zvezi.
Lani je na prigovarjanje številnih prijateljev končal pisanje svoje prve knjige z naslovom Drobtinice iz življenja ravnatelja, v kateri je opisal svoje preteklo življenje in jo obogatil z razmišljanjem o prihodnosti. Velik poudarek je dal svoji veliki ljubezni do svoje družine, ožje in širše okolice. Knjiga, gledano po številu listov, ni obsežna, je pa bogata po plemenitih mislih, dobrohotnih in pomenljivih napotkih, lepih fotografijah. Prikazuje nam njegovo življenje od rojstva do let, ki bi jih lahko imenovali starejša.
Ko prebiramo njegovo knjigo, se srečujemo z bogato vsebino njegovega življenja. Od podeželskega fantiča je postal spoštovana osebnost, ki mu je bila zaupana velika odgovornost ravnateljevanja na več šolah. Bil je izvoljen tudi za ravnatelja Združenih osnovnih šol Novo mesto. Za sabo je pustil velik pečat. Spominjali se ga bomo kot odločnega in optimističnega človeka, ki nam je tudi po zaključku svojega ravnateljevanja vlival vero v lepši in boljši jutri. Vseskozi se je zavedal, da je za našo prihodnost najpomembnejše izobraziti naše mlade v aktivne krajane, odgovorne državljane Slovenije in razgledane svetovljane.
Ko se je po triinštiridesetih letih dela upokojil, je svoje bogate organizatorske sposobnosti in univerzalno znanje razdajal drugim, predvsem upokojencem. Aktiven je bil na vseh ravneh od občinske, pokrajinske in republiške. Njegove prijazne in pretehtane besede so bile povsod cenjene.
Dragi Jože, ne bomo se mogli več srečevati. Toda z nami boš ostal še dolgo. Še dlje bodo ostala tvoja dela, tvoje razdajanje, tvoje globoke izrečene misli, tvoj občutek za ljudi. Ostal boš naš učitelj. Kar si v resnici to bil vse življenje. Hvala ti. Hvala ti, da smo lahko bili tvoji učenci in sopotniki.
